Na "morostu"
Ljubljansko barje je visoko barje
Celotno Ljubljansko barje, ki sodi v dinarsko makroregijo, meri približno 180 kvadratnih kilometrov in je približno tako veliko kot sam Barjanski ribiški okoliš, vendar prostorsko z njim ne sovpada povsem. Je skoraj popolnoma ravno; na razdalji 19 km med Vrhniko in Ljubljano pade teren le za približno en meter. Z njivami obdelano in travniki poraščeno površino prekinjajo le redki osamelci, ki so pogostejši na zahodnem delu Barja.
Osrednja vodna žila Ljubljanskega barja je reka Ljubljanica, ki izvira na več mestih južno od Vrhnike. Pri Verdu (Retovje) ima nadmorsko višino 300 m, nato pa hitro pade. Dno Ljubljanice naj bi pri Verdu ležalo na približno 285 m nadmorske višine, pod Tromostovjem v Ljubljani pa na 284 m. Zaradi tega je njen tok v obdobju povprečno velikega vodostaja počasen in miren, v obdobju obilnejših padavin pa pogosto poplavlja.
Ljubljansko barje je visoko barje, saj so rastline na njem zaradi kopičenja izgubile stik s podtalnico. Najlepše je visoko barje vidno v Kozlerjevem gozdu južno od Črne vasi, kjer se na približno 20 hektarih površine razrašča značilen gozd breze in rdečega bora. Visoko barje se je po mnenju Tancika (1965) razvilo na podlagah, ki so revna s karbonati, pa tudi na nizkem barju, kjer so zastopani mahovi iz rodu Sphagnum.
Poimenovanje barja naj bi izhajalo iz staroslovanske besede bara ali borje. Tako naj bi močvirsko ravnico imenovali prebivalci Iga, ko so se odpravili med borovce, značilno drevesno floro barja. Ižance naj bi slišal jezikoslovec Fran Levstik, zato je predlagal, da poimenovanje Ljubljansko močvirje, ki je bilo v rabi približno do sredine 19. stoletja, spremenijo v Ljubljansko barje. Domačini pravijo barju še danes tudi mah ali morost (npr. Iški morost).
Ribe v Barjanskem ribiškem okolišu
Vode Barjanskega ribiškega okoliša so glede na hidromorfološke in fizikalno kemijske lastnosti tipični kraški vodotoki. Zaradi tega je določanje ribjih pasov v tekočih vodah Barjanskega ribiškega okoliša oteženo. Vseeno uvrščamo večji del Iške v postrvji ribji pas, Želimeljščico v lipanski ribji pas, Ljubljanico in Mali graben, v mrenski ribji pas, spodnji del Iščice pa bi lahko uvrstili v pas ploščiča.
V Barjanskem ribiškem okolišu živi vsaj 35 vrst rib, donavski potočni piškur in dve domorodni vrsti rakov – navadni koščak in jelševec. Domorodne vrste rib v Barjanskem ribiškem okolišu so potočna postrv, sulec, lipan, platnica, klen, linj, podust, som, ščuka, smuč, rdečeoka, rdečeperka, blistavec, pisanec, navadni globoček, mrena, pohra, zelenika, ploščič, pezdirk, koreselj, babica, činklja, navadna nežica, velika nežica, zlata nežica, navadni ostriž, kapelj in menek, tujerodne vrste pa so šarenka, beli amur, gojeni krap, srebrni tolstolobik, sivi tolstolobik in sončni ostriž.
Med domorodnimi vrstami rib, piškurjev in rakov je 15 varovanih po Habitatni direktivi (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst). Vrste, ki so uvrščene v Prilogo II te direktive, kot sta tudi sulec in platnica, so t. i. evropsko pomembne vrste, za ohranjanje katerih je treba določiti posebna ohranitvena območja ter katerih habitate je treba varovati. Na Rdeči seznam ogroženih živalskih vrst je uvrščenih 22 vrst rib, od tega je 13 vrst uvrščenih v kategorijo prizadeta vrsta (E), sedem vrst v kategorijo ranljiva vrsta (V) ter dve vrsti v kategorijo vrsta zunaj nevarnosti (O1).