Nastanek ribiške družine je rahlo zavit v “meglo”. Kot je razvidno iz zapisnika Ribiškega društva Ljubljana z dne 13. februarja 1955. leta, so se že preko poletja 1954 pojavili prvi zametki ribiških družin, takrat še revnih pomožnih organizacij Ribiškega društva Ljubljana.
Tako je bilo že leta 1955 ustanovljeno 17 revirskih družin v sklopu Ribiškega društva Ljubljana, ki je bilo pozneje zaradi razdelitve voda med ostale družine kmalu zmanjšano na 14. Morda je potrebno povedati, da se je za ustanovitev petnajste barjanske ribiške družine vnela polemika o potrebnosti ustanovitve družine na povodju Ljubljanice od Podpeči do jezu na Vevčah. Končno je bil takratnega 13. februarja 1955. leta v kinu Soča sprejet sklep o ustanovitvi 15. barjanske revirske ribiške družine, to je torej rojstni dan naše družine.
— Po tej anekdoti smo barjanski ribiči poimenovali tradicionalno ribiško tekmovanje Podkovani krap na Podpeškem jezeru, pa tudi krap v našem logotipu ima na hrbtu podkev.
Zagnanost barjanskih ribičev in želja po lastnih prostorih je pripeljala do tega, da so se pod vodstvom takratnega predsednika Lojzeta Levstika odločili in kupili montažno hišico Jelovica ter jo postavili na začasno odstopljenem zemljišču v Veliki Čolnarski ulici. Šele takrat je ribiška družina lahko začela z normalnim delom. Družabno življenje, delovanje vseh sekcij – gospodarske, gojitvene, čuvajske, sekcije za delo z mladimi – je lahko polno zaživelo oz. se je glede na potrebe postopoma razvijalo. Le na vsakoletnih občnih zborih, kjer smo dokazovali uspešnost začrtanega gospodarskega plana, smo gostovali še vse do izgradnje današnjega ribiškega doma. Težave, ki so nas spremljale, smo z obilico dobre volje, ki je prevevala članstvo, nekako uspeli premagovati. Poleg obveznosti, zadanih z letnim planom, smo organizirali prireditve bolj vesele narave, kot so tekmovanja, družabna srečanja, srečelove. Namen takih prireditev je bil še bolj zbližati članstvo in s tem razvijati družabno življenje v družini in ribištvu nasploh, seveda pa tudi zaradi pridobivanja prepotrebnih finančnih sredstev. Kaj vse je bilo potrebno narediti, da smo lahko kupili zarod in ga veselo vsadili v prijazna nedrja barjanskih voda: od srečelova, prodaje rakov do zbiranja starega časopisnega papirja, steklenic in vedno dobrodošlih prostovoljnih prispevkov.
Ribiški dom nekoč.
Ribiški dom danes.
Naše vode so v vsem tem času doživljale vedno hujša onesnaževanja s pomori, melioracije itd. Z nepremišljenimi gospodarskimi plani, v neizprosnem boju za dobičkom in v borbi za prestiž je človek na naravo, katere del je, vedno bolj pozabljal in jo neusmiljeno degradiral. Ribiči smo bili v tistih trenutkih eni redkih, če že ne edini, ki smo se borili proti temu z raznimi akcijami od vsega začetka. Žal smo bili velikokrat na koncu le pobiralci mrtvih rib iz vodotokov, nemi opazovalci uničenih, za tehnokrate na novo lepo speljanih vodotokov. Krivci so ostali običajno neimenovani in nekaznovani. Navkljub vsemu gre predvsem ribičem zahvala, da so ostali Ljubljanica, Mali graben, Iška, Iščica, Želimeljščica, Krimsko jezero, Strahomerski ribnik in naše ostale vode vsaj takšne, kot so danes, sorazmerno čiste in sorazmerno bogate.
Brez nas, ribičev, stalnega opozarjanja nadležnim organom, izvajanja čistilnih akcij, vsakoletnega poribljavanja, splošne skrbi za ribji zarod, verjemite, bi bila podoba naših voda veliko bolj klavrna.
Besedilo in prvi dve fotografiji so povzeti po jubilejnem glasilu “50 let RD Barje”. Uredniški odbor: Vladimir Asejev, Gašper Hribar, Igor Miličič, Matjaž Kogoj, Marjan Ahčan.
